Sledi Asa

Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.Če pa obrnemo kazalce na uri za stoletje nazaj, malo več ali malo manj, vidimo, da so se ljudje takrat prav tako zavedali dobrih in slabih strani sprememb, bili skeptični do inovacij in modernizacij, presojali druge in vsakokratno oblast, vohali okolijske in družbene greznice ... Tokrat bomo raziskovali občutke znanih ljudi in anonimnežev v Ljubljani v obdobju med obema vojnama. Magdi Tušar sta povedala več zgodovinar dr. Željko Oset in kulturni antropolog, dr. Sandi Abram, dva izmed avtorjev prispevkov v knjigi z naslovom Občutki mest. 

Letos mineva četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija z izdajo Splošne šolske naredbe postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in GoriškemLetos mineva natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala Splošno šolsko naredbo, prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? – Odgovore smo iskali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Ok

V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.

Luknja v vratih je bila iztočnica za naše raziskovanje zgodovine ene večjih palač na Bregu v starem mestnem jedru Ljubljane. To je Zoisova palača, ki sicer deluje mogočno, a je hkrati vsaj glede arhitekturnega okrasja dokaj pusta. Za razliko od bogato okrašenih baročnih fasad palač na starem ali mestnem trgu gre za zelo racionalistično fasado, ki kaže duha in miselnost človeka, ki je vrsto srednjeveških hiš prezidal v enotno palačo, kot jo poznamo danes. Zois je s svojo palačo tako znanilec nove dobe – razsvetljenstva. Žiga Zois je bil v svojem času eden najbogatejših Slovencev, posestnik, fužinar, industrialec in mecen slovenskega narodnega preporoda. Kot rečeno, deluje njegova palača na zunaj kot dokaj racionalna stavba, ko pa vstopiš, se pokaže, da je vse od stopnišča do vratnic to še vedno aristokratska rezidenca. In ta skriva tudi vrsto zanimivih usod in zgodb, ki jih bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.

Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.

Slovenci se razmeroma dobro zavedamo, da ni povsem samoumevno, da danes na tem prostoru lahko govorimo svoj jezik in gojimo svojo kulturo - elementa, ki ju vidimo kot poglavitni del svoje nacionalne identitete. Pogosto tako občudujemo ljudi, ki so skozi zgodovino pripomogli k temu, da smo si same sebe sploh lahko začeli zamišljati kot povsem svoj, poseben narod. Pri tem pa se zdi, da večkrat pozabljamo, da je za vsak narod, če želi imeli kolikor toliko suverenosti, bistveno, da o samem sebi razmišlja tudi z nekaterih drugih, morda bolj profanih, materialnih vidikov - ter da ti vidiki pravzaprav niso nič bolj samoumevni ter si jih je bilo na neki točki prav tako potrebno zamisliti in jih načrtovati. V današnji oddaji se tako podajamo po sledeh prvega sistematičnega poskusa zamišljanja tega, kako bi sploh lahko izgledalo slovensko gospodarstvo, in to v času, ko je bilo takšno razmišljanje resnično še nekaj, kar je presegalo tedanjo resničnost. Ob izidu besedila prvega slovenskega programa narodnega gospodarstva

Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v odda

Čeprav se praznični dnevi včasih zdijo kot nekakšno brezčasno ponavljanje enih in istih obredov, ima vsak praznik vendarle tudi svojo zgodovino. In ko se zazremo v drugo polovico preteklega stoletja, gotovo lahko rečemo, da se je ena najbolj zanimivih prazničnih zgodb na našem prostoru spisala prav okoli božiča. Eden najpomembnejših praznikov večinsko katoliškega slovenskega prebivalstva, ki so ga praznovali celo v partizanih, svoje mesto v družbi pa je ohranil še celih 7 let po koncu vojne, so jugoslovanske oblasti leta 1952 ukinile kot dela prost dan in prepovedale njegovo praznovanje v javnosti, prvo javno medijsko voščilo božiča po več-desetletnem izključno zasebnem praznovanju pa smo dobili šele leta 1986 - in to s strani predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Kaj je torej določalo odnos jugoslovanske države do božiča? Kako se je ta skozi čas spreminjal in kako lahko nanj gledamo v širšem notranje in zunanje-političnem kontekstu, v katerem se je v posameznih obdobjih znašla naša ne

Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.

Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!

Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimovo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti

Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.

Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.

Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.

Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.