Likovni Odmevi

Kakšne so lahko posledice zavračanja uveljavljeni družbenih norm in ali obstaja nekaj kar lahko imenujemo skupnost v kateri vsi sodelujemo? Taka in podobna vprašanja si zastavlja šest umetnic in umetnikov iz Španije in Slovenije, ki se predstavljajo na razstavi Večno nenapisano pismo v celjski Galeriji sodobne umetnosti. Povezali sta jih mladi kustosinji Carmen Santesmases in Maša Knapič, da bi premislili in ponudili začasne rešitve za skupne težave. S kustosinjo Mašo Knapič se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

"Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?" Tako se v spremnem besedilu razstave Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje sprašuje Samira Kentrić. Čeprav je vizualni jezik težko zamejevati, so še najboljši odgovor morda prav dela ilustratorjev in ilustratork. Na razstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu je izpostavljenih deset nagrajenih ilustratorskih imen, to so: Zvonko Čoh, Maja Kastelic, Tomaž Lavrič, Polona Lovšin, Andreja Peklar, Lila Prap, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in Ana Zavadlav. Še dvaintrideset avtorjev in avtoric je predstavljenih z nekoliko manjšimi reprodukcijami, šestinšestdeset pa so jih vključili v katalog. Ta ima posebno vlogo tudi na razstavi, saj je sestavljen iz kartic, ki si jih lahko obiskovalci izberejo in odnesejo s seboj. Kakšni so odzivi in kakšen pomen ima takšna predstavitev? Tudi o tem razmišljajo Tina Bilban, članica strokovne komisije za pripravo razstave in predsednica slovenske sekcije IBBY

Za sodobno fotografijo specializirana Galerija Photon letos obeležuje 20-letnico delovanja. S svojim delovanjem je galerija začela v najemniškem stanovanju v nekdanji stavbi Šumi v Centru Ljubljane, se pozneje selila po Ljubljani, danes pa domuje na Trgu prekomorskih brigad. Vse to se je začelo pred dvajsetimi leti, preden je z ambicioznim vložkom prerasla meje domovine, se z drugo galerijo naselila še na Dunaju, in dandanes predstavlja vodilno institucijo na področju predstavljanja in promoviranja sodobne umetniške fotografije slovenskih ustvarjalcev ter fotografov Srednje in Vzhodne Evrope, na najpomembnejših in najprestižnejših svetovnih dogodkih, posvečenih tej umetnosti. Ob 20-letnici delovanja Galerije Photon, katere slovesnosti so potekale ob odprtju razstave Drugačni svetovi 2023, je Petra Tanko pred mikrofon povabila Dejana Slugo, njenega ustanovitelja, direktorja in umetniškega vodjo. Uvod v njun pogovor predstavlja kratek pogovor z Vladimirjem Birgusom, češkim fotografom in umetnostnim zgodovinarje

Ali bo Ruska vojna z Ukrajino trajala večno? Nas lahko neki nov virus ponovno izolira? Ali bo umetna inteligenca zamenjala človeštvo ali pa nas bodo prej uničile podnebne spremembe? Ta vprašanja si zastavlja letošnja izvedba festivala Štajerska jesen z naslovom Ljudje in demoni, ki ga pripravljajo v sosednjem Gradcu v Avstriji. Interdisciplinarni umetniški festival predstavlja skupaj 40 različnih umetniških dogodkov, od razstav in performansov do predavanj, zvočnih dogodkov in pogovorov z umetniki, nosi naslov. Osredotoča se na pripovedovanje zgodb, ki temeljijo na posameznih likih oziroma osebnostih. Več pa v pogovoru s članoma kuratorske ekipe, to sta Pieternel Vermoortel in Gábor Thury. Foto: spletna stran Steirischer herbst

Ob multimedijski raznovrstnosti, še posebno v sodobni umetnosti, je izraz digitalno skoraj osrednji. Vse bolj sta del umetnosti tudi znanost in umetna inteligenca. A včasih pozabimo, da to le ni tako zelo novo, vsaj številni temelji ne. Eden svetovnih pionirjev računalniške umetnosti je bil tudi Edvard Zajec, katerega pete obletnice smrti se bomo spomnili novembra. Edvard Zajec je bil rojen leta 1938 v Trstu. Tam je obiskoval slovensko gimnazijo, na kateri je med drugimi poučeval tudi Avgust Černigoj, ki ga je zelo zaznamoval, potem pa se je šolal najprej na Cooperjevi šoli za umetnost v Clevelandu, v katerega so se preselili s starši, in nato na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še študij slikarstva. Že med podiplomskim študijem, spet v tujini, pa se je spraševal o vlogi slikarstva v sodobnosti. Ko je dve leti poučeval slikarstvo na kolidžih Carleton in Saint Olaf v Minnesoti, se je začel ukvarjati z računalniško grafiko in ta je postala glavno področje njegovega ustvarjanja. Leta 1970 se je

"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih

Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost

V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana

Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z

Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepo

Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec

Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023

Nedavno je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus, čigar delo je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Leta 2020 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, tedaj je nastal tudi pogovor z njim. Foto: Sergej Kapus (1950–2023); vir: ZDSLU

Komu bi se lahko zdelo nenavadno, da je bil duhovnik tako izrazito likovno napreden. Pa vendar, umetnost ima moč, da nam svet pokaže iz različnih perspektiv, nazorov, in Stane Kregar je s svojo intelektualno, duhovno in metjejsko širino to nenehno dokazoval. Med drugim so ga na primer zanimali vesoljski poleti in hipijevsko gibanje. Ustvarjal je v nadrealizmu, poetičnem barvnem realizmu, abstrakciji in angažirani novi figuraliki. Ko je leta 1953 prvič razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, je doživel velik odpor, a je vztrajal. Postal je, kot zapiše njegov poznavalec dr. Andrej Doblehar, "utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu". Velja tudi za vodilnega slovenskega cerkvenega slikarja sredine in tretje četrtine 20. stoletja. Imel je izredno široko tehnično znanje, bolj kot vsi njegovi sodobniki – ustvarjal je na papirju, na platnu, freske, vitraje, mozaike, celo obrtne izdelke, le z grafiko se ni ukvarjal. V galeriji Družina v Ljubljani so ob 50. obletnici umetnikove smrti na

Ob 60. obletnici progama Ars se oziramo v preteklost oddaje Likovni odmevi in izpostavljamo eno od oddaj iz arhiva, ki sega vse v leto 1990. Oddajo je zasnovala Maja Žel Nolda in bila skoraj štiri desetletja tudi njena urednica, vse od svojih začetkov pa je namenjena vizualni umetnosti – pogosto predvsem razstavam. Ena od prelomnih razstav, ki so bile predstavljene, je tudi Body and the East – od šestdesetih let do danes, ki jo je leta 1998 v Moderni galeriji pripravila Zdenka Badovinac. Velja za prvi pregled umetnosti body arta na področju Vzhodne Evrope od 1960 dalje, na njej pa je sodelovalo več kot 80 umetnikov iz 14 držav Vzhodne Evrope, med njimi tudi Marina Abramović. Razstava je nakazala usmeritev Moderne galerije pod vodstvom Zdenke Badovinac v različne avantgardne tradicije v sodobni umetnosti ter v umetnost Vzhodne Evrope, kar zaznamuje tudi zbirko Arteast2000+, ki jo je kustosinja in teoretičarka zasnovala nekoliko pozneje. O razstavi Body and the East se je leta 1998 z Zdenko Badovinac pogovarjal

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so že dlje časa vedeli, da se na hrbtni strani slike streljanja talcev Toneta Kralja, skriva še ena slika. A ta druga slika ni bila jasno razvidna – saj je bila delno zakrita z barvnim premazom. Leta 2020 so se neznanemu delu odločili podrobneje posvetiti in se povezali z več strokovnjaki. Sodelovali so z restavratorskim centrom ZVKDS, kjer so izvedli vse raziskave, naredili pregled slikovnih plasti in odstranili barvni premaz in sliko restavrirali. Razkrila se je umetnikova obsodba bratomorne vojne, ki so jo v muzeju zdaj razstavili ob drugih Kraljevih medvojnih delih. Kdo se bojuje na sliki, kaj bi lahko bili razlogi za njeno prekritje in kako se umešča v kontekst drugih Kraljevih medvojnih del sta med drugim pojasnila Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina, kustosa v MNSZS in avtorja razstave, ki so jo pospremili tudi z izčrpnim katalogom. Foto: Tone Kralj, Panem et circenses, 1942, olje na platno, avtor fotografije: Sašo Kovačič; vir: MNSZS

V Muzeju sodobne umetnosti Zagreb je na ogled prva celovita muzejska retrospektiva ene najpomembnejših hrvaških umetnic Sanje Iveković. Razstavo je kustosinja Zdenka Badovinac pripravila v sodelovanju s Kusthalle na Dunaju in pod naslovom Works of Heart prikazuje delo več kot 50-letnega obdobja ustvarjalke. Foto: MSU Zagreb

V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostijo pregledno razstavo del Iva Šubica, ki avtorja predstavlja kot ilustratorja, kulturnega delavca in glasnika miru. Razstava njegovih slikarskih del, knjižnih ilustracij in grafik ponuja zanimiv vpogled v razvoj založništva na Slovenskem, hkrati pa prikazuje njegovo delovanje kot pobudo za mir, je povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Petra Čeh. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti

Rembrandt Harmenszoon van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, eden najpomembnejših in najvplivnejših umetnikov vseh časov, tudi avtor velikanske oljne slike Nočna straža, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebej izstopil v črno-beli grafiki, kjer se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Njegov opus obsega približno 300 grafičnih listov, v Narodni galeriji v Ljubljani pa si na razstavi z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra lahko ogledamo 43-ih njegovih grafik in dve matrici, ki prihajajo iz Muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Dela so razvrščena glede na vidike ustvarjanja, na primer "Kot v življenju", "Svetlo in temno" in "Oblikovanje lika". Rembrandt je vplival na številne umetnike poznejšega časa in tako so dodali še na primer grafike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja, ameriškega likovnika iz 19. sto

"Kaj je torej ta laboratorij prihodnosti in kje se pravzaprav začne?" se nekateri vprašajo ob letošnji temi beneškega bienala Maja je svoja vrata odprl arhitekturni beneški bienale, ki privablja vse več ljudi. Slovenijo tokrat zastopata biroja Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti s temo energetske učinkovitosti – več o slovenski predstavivi lahko slišite v eni od preteklih oddaj Likovni odmevi, v tej pa se sprehajamo med nekaj paviljoni, ki so letos pritegnili našo pozornost. Kako se odzivajo na izhodiščno temo in zakaj je v ospredju tudi kritika bienala? Če je kuratorka Lesley Lokko kot rdečo nit zastavila idejo laboratorija prihodnosti, kako ideje o boljši prihodnosti odseva politika samega bienala, je eno od vprašanj oddaje. Foto: Unfolding pavilion, https://unfoldingpavilion.com/post/717095126589128704/unfolding-pavilion-2023-media-photos-of