Likovni Odmevi

Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala koloni

Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar

Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović

V prostoru za umetnost KiBela Multimedijskega centra Kibla v Mariboru predstavljajo kiparja Marijana Mirta in njegovo razstavo Ugrabitev Evrope. Mirt je letošnji prejemnik Glazerjeve listine, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. V njegovi samosvoji likovni govorici prepoznavamo premišljevanja o sedanjosti ter staroveški in antični umetnosti, v tehničnih postopkih pa kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi. Tako skozi soočenja z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost in jo nemalokrat tudi ironizira. Foto: Marijan Mirt, Ugrabitev Evrope, 2022, mešana tehnika, avtor fotografije: Damjan Švarc.

Skupinska razstava "Mojstri ljubljanske fotografske šole. 60 let Fotogrupe ŠOLT" v ljubljanski Galeriji Photon predstavi izkušene fotografe, ki so svoje ustvarjalne vrhove začeli dosegati na vrhuncu rabe "analogne črno-bele fotografije" v drugi polovici prejšnjega stoletja. Najprej so študentje v Ljubljani leta 1963 ustanovili Fotogrupo ŠOLT, kar so bile inicialke za Študentsko organizacijo ljudske tehnike, s Fotoklubom Ljubljana pa so se združili leta 1968. Med njimi je bil takrat že leto dni mojster fotografije Tone Stojko. Foto: Tone Stojko pred plakatom razstave – njegov posnetek Jagode Kaloper (1947-2016), igralke v filmu Dušana Makavejeva W.R.: Misterij organizma, na Festivalu v Cannesu leta 1971, vir: Goran Tenze.

Odprti prostori in dolgi hodniki ljubljanske Cukrarne so ravno pravšnji za velike razstave in Figuralika s podnaslovom Izbrani primeri iz slovenske umetnosti postreže s slikami, grafikami in kipi kar 32-ih ustvarjalk in ustvarjalcev od druge polovice prejšnjega stoletja do danes. Tako velik nabor kar vabi k slogovnim analizam, opazovanju umetnostnih smeri in podobno. A dela istih avtorjev na primer niso vedno na kupu, tudi časovnega sledenja ni – tokrat so pomembni barvne igre, metafore, nasprotja, ki predramijo gledalca, skratka, dialogi. Naj bo pop art, foto ali magični realizem, ekspresija, digitalne podobe – pri izboru so bili pomembno vodilo "odtujeno stanje duha in druge novodobne oblike brezupa". Z avtorskimi, skoraj intimnimi razmišljanji se lahko poenačimo še ob pomoči skic in manjših, redko videnih del, ki so jih tokrat zvabili iz ateljejev. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Gregorič, s katero smo se pogovarjali, pridružil pa se nam je še avtor eseja za katalog ob razstavi dr. Tomislav Vignj

V Mestni galeriji Ljubljana svoja dela razstavlja Jasna Hribernik filmska režiserka in ena pomembnejših slovenskih intermedijskih ustvarjalk. Njeno delo poleg umetniškega videa sega na področja dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in prostorskih intervencij. Tokrat pod naslovom "l'avenir" , pojem o katerem je govoril Francoski filozof Jacques Derrida, gledalca nagovarja, da se poglobi v njena dela skozi obratni pogled nazaj in jih zagleda s pozicije današnje umetničine produkcije. Foto: Jasna Hribernik, Tense Present / Izvir, video, 2023, video izsek / video still, SubRealityStudio White Balance; vir: Mestna galerija Ljubljana. izrez fotografije

V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO

Fotograf Andreas Mühler-Pohle na razstavi Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma razstavlja svojevrstne portrete rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. V svojih delih avtor niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Nataša Ilec Kralj in Jan Babnik. Ta pravi, da se kopno na fotografijah zdi zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije

Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML

Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo

Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega

V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb

Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske

Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije

Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zazna

Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.

Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije

Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, na

Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna